| |
| |
|
|
| |
KARA-TE-DO (prazna roka pot)
Kara-te-do se je razvil iz prevzetih kitajskih borilnih veščin in je bil izpopolnjen za samoobrambo. Prvotno se je imenoval TO-DE kar pomeni kitajska roka.
|
| |
 |
Kasneje so mojstri zaradi nacionalnih teženj po japonizaciji prilagodili ime v karate oziroma v karate-jutsu, sprva zapisano s kitajskima pismenkama KARA in TE. V dobesednem prevodu je to pomenilo kitajska roka, s čimer je bil poudarjen kitajski vpliv na prvotno okinavsko veščino. V začetku 20. stoletja je prvo pismenko nadomestila kara, ki ima kljub enaki izgovorjavi drugačen zapis in pomeni praznina, označuje pa ne le neoboroženo borbo, ampak je bila dodana tudi zaradi vplivov zen budizma in pomeni očiščeno, osvobojeno in sproščeno stanje duha. Tako je karate dobil današnji pomen prazna roka. Pogosto se dodaja še tretja pismenka DO, ki pomeni pot oziroma način življenja. Vse tri pismenke skupaj tvorijo ime KARATE DO oziroma pot prazne roke.
|
|
| |
|
ZGODOVINA IN RAZVOJ
Borilne veščine spremljajo človeštvo od prazgodovine. Ljudje so se bojevali med seboj in branili pred napadi živali že v pradavnini. Takrat je to bil način za preživetje in obstanek. Ker se je ohranilo le malo pisnih virov o karateju, nimamo podatkov o pravem izvoru in času njegovega nastanka. Zato se moramo opirati tudi na zgodovinska dejstva, ki so se ohranila kot legende in miti. Sprva še niso poznali treniranja, so pa zato posnemali različne gibe drug od drugega, ki so jih kasneje, z razvojem družbe, povezovali med seboj ter jih vadili kot plese. S plesi, ki so jih plesali ob različnih priložnostih, so se iz roda v rod prenašali tudi posamezni prijemi in udarci uporabni za samoobrambo. Konkretnejši prikaz borilnih veščin je na starodavnih stenskih podobah in vklesanih likih iz Egipta, Indije in Babilona izpred 5000 in več let pred Kristusom.
Prvi podatki segajo v zgodovino 2700 let pred našim štetjem, pripovedujejo pa o kitajskem cesarju Shi Huang Ti-ju ali Rumenem imperatorju. Opazil je, da so bili njegovi vojaki nevešči goloroke borbe, zato je vsem generalom podal svoje ugotovitve, ti pa so se zaradi nestrinjanja zarotili proti njemu. Cesar je to vedel in izzval dva vojaka na boj. še preden sta napadla je začel poplesavati in ko sta se zavedla kaj se dogaja, jima je že zadal smrtonosni udarec. Ob tem dogodku je vojska sprejela njegov način bojevanja in postala najmočnejša sila na vzhodu. Prve sledi o sistematičnem ukvarjanju s telesno kulturo lahko zasledimo v kitajskih zapisih izpred 4000 let. Vaje, ki so jih tedaj uporabljali, niso bile toliko namenjene za samoobrambo, kot za ohranjanje zdravja in vitalnosti. V Evropi so našli zapise stare 2800 let. V teh zapisih je omenjena veščina borbe brez orožja, kjer so borci uporabljali udarce in metanja. V Kitajski pri Tiensinu se nahajajo zidne freske in različna nahajališča vaz, ki ponazarjajo borjenja s pestmi. Predvidevajo, da so nastala 1400 in 700 let pred Kristusom. Leta 776 pred našim štetjem so bile prve olimpijske igre, na katerih so že imeli pankration (to je mnogoboj). |
| |
 |
Kitajski mojstri omenjajo zdravnika Hua To-ja 265-190 leta pred Kristusom, ki je v svojem delu poročal o načinu borjenja, ki temelji na opazovanju obrambnih in napadalnih gibov in načinov reagiranja petih živali. V stari indijski legendi zasledimo, da je neki bogat in okruten princ žrtvoval tri tisoč svojih sužnjev, da bi preveril učinkovitost udarcev. Ko se je sprehajal po gozdu, je opazoval živali kako napadajo plen, kako se med seboj bojujejo. Prišel je do zaključka, da bi te gibe lahko uporabil tudi človek za svojo obrambo. Vendar se je omenjeni sistem v teku stoletij izgubil. Drugi viri omenjajo umetnost chi-chi-shu (udarjanje z izkušenostjo), ki jo je okrog leta 30 po Kristusu, razvil mož Kwock Yee.
|
|
| |
V njem najdemo vpliv starega Ch'uan-Shu-ja ali meniškega boksa, kar dokazuje obstoj neke, na Kitajskem že uveljavljene borilne veščine. Iz Ch'uan-Shu-ja (tudi Shaolin Ch'uan) se je kasneje razvil pravi Shaolin Kung fu, ki je baziral na 172 tehnikah, razdeljenih na pet živalskih stilov, od katerih je vsak imel obvezne vaje, ki so se imenovale po kitajsko kuen ali tao, po japonsko pa kata. V 18. stoletju je Kung fu doživel nadaljnji vzpon z nastankom Shaolin-toanta-ja, sistematizacijo nadaljnih 108 tehnik, ki so skupaj osnova trde šole Shaolin-Pai (pai pomeni družina), iz katere izhaja približno 2/3 vseh današnjih Kung fu šol. Mnogo sistemov je v vojne namene poleg samih borilnih gibov in rokovanj z orožji hitro vključilo tudi ločeno vadbo osebnosti in duha (verska izobrazba, družboslovje, dihalno-meditacijske vaje). S kopičenjem znanj o delovanju človekovega telesa pa tudi znanj z medicinskega področja (masaže, akupunktura, zdravilstvo in zeliščarstvo) je vojščak lahko deloval še učinkoviteje. Vadba borilnih veščin je zaradi zapletenosti in raznovrstnosti lahko trajala več let, postala pa je lahko način življenja. Da ne bi izgubili prednosti pred nasprotniki, je bilo znanje borilnih veščin, tako v ustni kot pisni obliki, pogosto skrbno varovana skrivnost, v celoti podana le redkim izbrancem. Mnoge bojne spretnosti so sčasoma zatonile v pozabo, medtem ko so druge gojili stoletja dolgo (bojne veščine samurajev). Nekatere veščine so bile prenešene iz svojega okolja in se uveljavile tudi v drugih deželah. Razvoj borilnih veščin je potekal v dveh smereh. Ena smer se je razvijala na Okinavi, druga pa na Japonskem. Obe smeri pa sta temeljili na razvijanju borilnih veščin, ki so imele svoje temelje v dveh najstarejših civilizacijah, Indiji in Kitajski.
Kliknite na spodnjo pdf datoteko in si preberite več!
Zgodovina karateja!
Pripravil in uredil: Jame |
|
| |
|
|
|
| |
|
