| |
| |
|
| |
Zgodovina in razvoj v Celju |
|
|
| |
Obdobje 1969-1974
Prvi klub sta marca leta 1969 ustanovila Vinko Gobec in Miro Slamnik pod mentorstvom Staneta Iskre iz Krškega. Prvi treningi so bili na Oš Frana Kranjca na Polulah.
Za to obdobje je značilna pogosta menjava trenerja. Po nesreči trenerja Slamnika je junija 1969 prevzel treninge dr. R. Jakhel. Leta 1970 je dr. Jakhel odšel na doktorski študij v Nemčijo od njega pa prevzame treninge Vinko Gobec.
|
| |
 |
Klub je v tem obdobju strokovno sodeloval z Zagrebškim Budokai centrom pod vodstvom Dr. Emina Topiča, ki je zasledoval takrat tehnično in najobetavnejši koncept karateja. Celjski klub je kot organizator in pokrovitelj začel ustanavljati nove klube in vse bolj postajal dejansko središče karateja v Sloveniji.
|
|
| |
V Celju so bila vsa odprta karate prvenstva Slovenije in vrsta turnirjev na republiški in medrepubliški ravni, na katerih so celjski tekmovalci in tekmovalke praviloma pobirali lovorike. Pomemben mejnik v razvoju celjskega in slovenskega karateja je bilo Odprto prvenstvo karate klubov takratne Jugoslavije, aprila leta 1971 v Celju. Udeležilo se ga je preko 100 tekmovalcev iz vseh republik. Na tem prvenstvu je dosegel Dr. R. Jakhel naslov absolutnega viceprvaka Jugoslavije in se s tem kvalificiral v državno reprezentanco. Vinko Gobec pa je dosegel naslov državnega prvaka v poltežki kategoriji . Maja leta 1971 je dr. R. Jakhel v Parizu, dosegel 3. mesto. Istega leta je ekipa celjskega kluba na republiškem prvenstvu premagala vse tekmece s 5:0.
Celjsko tekmovalno jedro so v tem obdobju predstavljali razen dr. Jakhela in Gobca še nekajkratni slovenski prvaki Anton Maruša, Peter Kršinar, Stane čanžek, Toni špiljak, Darko Denzič in drugi, pa tudi Anica čater, Taja Vovk, Ivica Mohorko in druge članice.
Kot pomemben dogodek tega obdobja označujemo tudi zmago Celjanov nad ekipo Hamburga, julija v Celju, v kateri so nastopili kar trije državni reprezentanti Nemčije. Pripeljal jo je dr. Jakhel, ki je takrat predaval karate na inštitutu za telesno vzgojo Tehniške univerze Aachen.
V tem obdobju smo v Celju dobili tudi prve nosilce mojstrskih pasov . Prejeli so jih dr. R. Jakhel, A.Maruša in V. Gobec.
|
| |
Obdobje 1974-1980
Avgusta 1974 se na pobudo dr. Rudolf Jakhela v vodstvu kluba sporazumeli, da zaradi padca kvalitete mentorstva skupaj s 27 drugimi klubi izstopijo iz zagrebškega Budokai centra in osnujejo Razvojno skupnost za razvoj karateja Jugokaj, s sedežem v Celju. Klub se je preimenoval v Društvo za karate-aiki-do-jiu-jitsu Jugokaj, Celje in je odlično opravljal svojo funkcijo medrepubliškega in celo mednarodnega strokovnega centra. Najboljši celjski tekmovalci tega obdobja so bili Karl Tramšek (Skrabl), Toni špiljak, Stane Čretnik, Silvo Marič, Franc žumer, Jože Hudovernik, Srečko Jerovšek, Rado Krušič, Peter Germ, Zdravko Pavlija in drugi, ki so na republiških in drugih turnirjih pobirali prva mesta v svojih kategorijah.
V tem obdobju je klub ojačal svojo podporo pri ustanavljanju novih karate klubov, tako, da je še danes kar precej aktivnih slovenskih karate klubov neposredno ali posredno celjskega izvora. Jugokaj društvo je med prvimi v Sloveniji ustanovilo pionirsko karate šolo, osnovalo pa je tudi svoje sekciji na Kajuhovi Gimnaziji, Srednji ekonomski šoli, 3 Oš in na Oš Hudinja. Vsak semester se je društvo pomladilo s po preko 150 novimi člani. |
|
|
| |
Obdobje 1981-1987
Vodstvo kluba je prevzel Anton Maruša ob prizadevni pomoči Skrabla in Čretnika. Klub se je preimenoval v Društvo za karate Celje. Svojo funkcijo strokovnega centra je postopoma popolnoma opustil, nekdanji sodelujoči klubi pa so ali osnovali nove skupine ali pa so se priključili novim strokovnim centrom. Anton Maruša je kmalu osnoval svoj klub v Petrovčah in se pridružil Tani-ha shito-ryu strokovni zvezi, medtem ko je Karl Skrabl iz poklicnih razlogov odšel v švico. V istem obdobju je dr. Jakhel (sedaj MSKA) nadaljeval svoje trenersko in organizacijsko delo: sprva v ZDA, kjer je bil profesor na Kalifornijski univerzi v Los Angelesu in kasneje v Guayani, kjer je vodil pomemben mednarodni projekt. Ves čas je bil v mentorskem stiku s svojimi klubi v Nemčiji in Luxemburgu, preko svojih učencev pa je razširil svojo metodiko tudi v Novo Zelandijo, Grčijo, Ciper in švico.
Leta 1988 se je društvo dokončno odločilo za opustitev dotedanje zelo uspešne smeri karateja ter pričelo gojiti tradicionalno šolo.
<>Vir: Almanah; 100 let športa v Celju (1890-1990).
|
| |
 |
S tem prestrukturiranjem in odhodom glavnih vodij društva se je končalo skoraj dve desetletji dolgo, zelo uspešno obdobje celjskega karateja.
Večina akterjev in vodij tistega obdobja danes ne deluje več v Celju, pa vendar so v glavnem še vsi aktivni v svojih klubih, društvih ali zvezah, ki delujejo v okolici Celja, drugje po Sloveniji in tudi v tujini.
|
|
| |
Nekaj legend, ki so pričele pisati zgodovino celjskega karateja, se je v letu 2001 vrnilo v Celje, natančneje v ŠD Dinamik Celje. Res je to karate društvo, ki v Celju formalno šteje najmanj let, vendar pa je po tradiciji, izkušnjah, tekmovalnih uspehih ter bogatemu znanju od leta 1969, najstarejše društvo v Celju. Naš član Vinko Gobec je ustanovitelj prvega karate kluba v Celju, ustanovitelj ŠD Dinamik Celje, Stane Čretnik, pa eden izmed pionirjev. Tu je tudi glavni trener ŠD Dinamik, Mitja Stisovič, ki je že 30 let učenec Antona Maruše, enega izmed pionirjev celjskega in slovenskega karateja.
Na vrh strani |
|
|
|
| |
|
